TETSUSHI HIGASHINO 2011
Tetsushi Higashino je študiral scenografijo in oblikovanje na umetniški univerzi Musashino v Tokiu. Od takrat raziskuje, dela in predstavlja svoje delo na Japonskem, v Londonu, Avstraliji, na Madžarskem, v Avstriji, na Tajvanu in v Koreji. Pri svojem delu raziskuje povezave med umetnostjo in vsakdanjim življenjem, poskuša ponovno raziskati in ovrednotiti begajoče stvari našega vsakdana ter umetnost ponovno približati ljudem. Združuje različne medije in metodologije ter najraje uporablja pogosto najdene vsakdanje materiale in predmete, s katerimi ustvarja site-specific instalacije.
Med rezidenco v Mariboru je želel raziskati povezave med umetnostjo in vsakdanjim življenjem ter vpliv umetnosti na življenje lokalnega prebivalstva. Hkrati je želel razviti tudi konkretno metodo, kako približati umetnost ljudem z uporabo njihovih lastnih zgodb ter vključevanjem lokalnih umetnikov in umetniških institucij. Osredotoča se na na videz nepomembne vsakdanje stvari, ki pa imajo v njegovih stvaritvah pomembno vlogo - tako vsebinsko kot tudi kot vir navdiha. Njegov umetniški kredo se temeljito odraža v instalaciji Lepa banalnost, ki je bila predstavljena v Kulturnem inkubatorju v Mariboru. Site-specific umetniško delo, za katerega je umetnik uporabil najdene predmete in materiale (običajne vsakdanje predmete, pa tudi zavržene, odvržene ali navidezno neuporabne stvari), tem predmetom daje novo funkcijo in vrednost ter jih naredi za konstitutivni del celote.
Umetnik je svoj koncept nadalje razvijal v razstavišču Hladilnica (Kulturni center Pekarna), kjer se je pustil navdihniti tamkajšnji požarni škodi. Požarišče je bilo zanj prava zlata jama; v njem je zagledal delavnico, polno s sajami prekritih predmetov, ki so mu razvneli domišljijo in spodbudili ustvarjalnega duha. Ponovno je sestavil in rekonstruiral predmete, ki jih je našel na kraju, med drugim dva velika predmeta, ki predstavljata črko E. Te predmete je preuredil tako, da so zapisali MW, kar je ime kemičnega orožja iz manga serije Osame Tezuke. Tako je dobil zamisel, da bi skladišče preuredil in ga spremenil v kemično orožje, zato je ustvaril prostorsko instalacijo Kemično orožje MW.
Ker umetnik prihaja iz drugačnega kulturnega okolja, je rezidenco razumel kot priložnost, da svojo ustvarjalnost sooči s tem novim okoljem in preveri njeno univerzalnost z ogledom odzivov občinstva. S tem namenom je ustvaril projekt Lost in Translation, ki je bil predstavljen v čajnici Čajnica Čajek. Med rezidenco je delal tudi na projektu Človek dneva, v okviru katerega je vsak dan svojega bivanja v Mariboru iz različnih materialov izdelal figurico človeka in tako običajne stvari spremenil v majhne umetniške predmete.
"Med rezidenco pišem osebni dnevnik, ki ga imenujem GuestRoomMaribor (http://www.workth.net/grmdiary.html). Za prevajanje japonskih besedil v angleščino in nato v slovenščino uporabljam spletno prevajalsko storitev Google translate. S tem postane dnevnik nesmiseln, bizaren, včasih pa tudi poetičen, zato želim v središču Maribora uprizoriti njegovo pesniško branje. Vsaka običajna vsakdanja stvar je lahko umetnost, to je moje prepričanje. Če se mi v glavi porodi preprosta ali nora ideja, jo uresničim in se lotim predmeta. Tako bi lahko rekli, da pravzaprav pišem dnevnik. V Mariboru pripravljam štiri dnevnike, v katerih se tematike lotevam z različnih zornih kotov. Izdelujem figurice, hranim dlake v nosu, sestavljam predmete, ki jih najdem v delavnici v Hladilnici, in se vsakodnevno izgubljam v prevajanju."
Med rezidenco v Mariboru je želel raziskati povezave med umetnostjo in vsakdanjim življenjem ter vpliv umetnosti na življenje lokalnega prebivalstva. Hkrati je želel razviti tudi konkretno metodo, kako približati umetnost ljudem z uporabo njihovih lastnih zgodb ter vključevanjem lokalnih umetnikov in umetniških institucij. Osredotoča se na na videz nepomembne vsakdanje stvari, ki pa imajo v njegovih stvaritvah pomembno vlogo - tako vsebinsko kot tudi kot vir navdiha. Njegov umetniški kredo se temeljito odraža v instalaciji Lepa banalnost, ki je bila predstavljena v Kulturnem inkubatorju v Mariboru. Site-specific umetniško delo, za katerega je umetnik uporabil najdene predmete in materiale (običajne vsakdanje predmete, pa tudi zavržene, odvržene ali navidezno neuporabne stvari), tem predmetom daje novo funkcijo in vrednost ter jih naredi za konstitutivni del celote.
Umetnik je svoj koncept nadalje razvijal v razstavišču Hladilnica (Kulturni center Pekarna), kjer se je pustil navdihniti tamkajšnji požarni škodi. Požarišče je bilo zanj prava zlata jama; v njem je zagledal delavnico, polno s sajami prekritih predmetov, ki so mu razvneli domišljijo in spodbudili ustvarjalnega duha. Ponovno je sestavil in rekonstruiral predmete, ki jih je našel na kraju, med drugim dva velika predmeta, ki predstavljata črko E. Te predmete je preuredil tako, da so zapisali MW, kar je ime kemičnega orožja iz manga serije Osame Tezuke. Tako je dobil zamisel, da bi skladišče preuredil in ga spremenil v kemično orožje, zato je ustvaril prostorsko instalacijo Kemično orožje MW.
Ker umetnik prihaja iz drugačnega kulturnega okolja, je rezidenco razumel kot priložnost, da svojo ustvarjalnost sooči s tem novim okoljem in preveri njeno univerzalnost z ogledom odzivov občinstva. S tem namenom je ustvaril projekt Lost in Translation, ki je bil predstavljen v čajnici Čajnica Čajek. Med rezidenco je delal tudi na projektu Človek dneva, v okviru katerega je vsak dan svojega bivanja v Mariboru iz različnih materialov izdelal figurico človeka in tako običajne stvari spremenil v majhne umetniške predmete.
"Med rezidenco pišem osebni dnevnik, ki ga imenujem GuestRoomMaribor (http://www.workth.net/grmdiary.html). Za prevajanje japonskih besedil v angleščino in nato v slovenščino uporabljam spletno prevajalsko storitev Google translate. S tem postane dnevnik nesmiseln, bizaren, včasih pa tudi poetičen, zato želim v središču Maribora uprizoriti njegovo pesniško branje. Vsaka običajna vsakdanja stvar je lahko umetnost, to je moje prepričanje. Če se mi v glavi porodi preprosta ali nora ideja, jo uresničim in se lotim predmeta. Tako bi lahko rekli, da pravzaprav pišem dnevnik. V Mariboru pripravljam štiri dnevnike, v katerih se tematike lotevam z različnih zornih kotov. Izdelujem figurice, hranim dlake v nosu, sestavljam predmete, ki jih najdem v delavnici v Hladilnici, in se vsakodnevno izgubljam v prevajanju."