TANEL RANDER 2015
»Nekdanja Vzhodna Evropa ni pridevnik, temveč označba v času, ki je pospešena do tolikšne mere, da se politika spomina kaže kot spomin na tisto, kar je bilo nekoč politično. /… / Nekdanja Zahodna Evropa dela iz tistega, kar je bilo v nekdanji Vzhodni Evropi prepoznano kot materialno, imaginarno; spreminja materialnost znanja preteklosti, zgodovin in strategij na nivoje imaginarnega. Z drugimi besedami, kar je bilo pomembno, je zdaj spremenjeno v zastarano in smešno«. (Gržinić, M. (2010): »Decoloniality of time and space«, Reartikulacija, št. 10, 11, 12, str. 15.)
Osrednje izhodišče dela estonskega kuratorja, umetnika in raziskovalca Tanela Randerja, izhaja iz dekolonialističnega teoretskega, epistemološkega in političnega horizonta, pri čemer postanejo diferenciacije (umetnostnih) medijev, v katerih deluje, oziroma kontekst, v katerega se njegovo delo umešča – in ki ni nujno le umetnostni kontekst – manj relevantne. Četudi se morda na prvi pogled zdi, da gre v tem primeru, vsaj v neki meri, za nekakšen teoretski podtik v okvir umetnostnih praks, je ena od tez dekolonialističnega epistemološko-političnega projekta, da predstavlja tradicija zahodne moderne umetnosti enega od ključnih sredstev imperializma, kolonizacije, evropocentrizma in procesa rasializacije skozi moderno dobo.
»Dekolonialnost je pravzaprav ena od možnosti poleg mnogih različic marksizma in teologije osvoboditve. Gre za analitični in transformativni projekt, ki je nastal v akademskih krogih (v ZDA, Južni Ameriki in na Karibih) in v javni sferi, pridružuje pa se podobnim in kompatibilnim projektom, ki so jih sprožili prebivalci afriškega porekla v Andih in na Karibih, v Latinski Ameriki, prvotni prebivalci Amerike, Nove Zelandije in Avstralije, priseljenci iz nekdanjega tretjega sveta v Evropo in Združene države Amerike, lezbična in gejevskega gibanja, ženske nebelega porekla itd. To je najbolj neposreden kontekst dekolonialnosti, kakor jo pojmuje kolektiv modernost/kolonialnost. V taki genealogiji miselnosti in aktivizma lahko osvoboditev enačimo z dekolonizacijo.« (Gržinić, M. (2008): Razveza epistemologije od kapitala in pluriverzalnost – pogovor z Walterjem Mignolom, 2. del, Reartikulacija, št. 5., str. 20. Dostopno na:
V času svojega rezidenčnega bivanja je Rander tako nadaljeval z raziskovanjem predmeta, ki ga že dlje časa obdeluje – bodisi skozi medij umetnostnih del, predavanj, teoretskih besedil ali pač kuriranja oziroma medij razstave. Gre za fokus na zgodovini in aktualnemu oblikovanju diskurza o Vzhodni Evropi, za socialistično politično dediščino in njene potenciale v sedanjosti, fenomen jugonostalgije itn. Rander je tako raziskoval lokalne kontekste, kjer se omenjeni diskurz konstituira, najsi gre primarno za umetnostni kontekst, lokalne aktivistične iniciative oziroma njuna presečišča. Ob preučevanju aktualne umetniške produkcije je tako izvedel tudi nekaj intervjujev z nekaterimi mlajšimi in starejšimi akterji lokalnega sodobnoumetniškega polja, slednje pa navezal na refleksijo aktualnih ekonomsko-političnih okoliščin v Sloveniji, Vzhodni Evropi in po svetu. Javna predstavitev izsledkov in pogovor se je tako osredotočil na oblikovanje diskurza o vzhodni umetnosti v Sloveniji, fenomen estetizacije in kulturalizacije politične dediščine ter vpenjanje obojega na aktualne produkcijske okoliščine in modele financiranja, zraven tega je poskušal premisliti tudi politični potencial nostalgije. Dogodek je bil namreč v neki meri zasnovan tudi kot odziv na aktualne razstave NSK od Kapitala do Kapitala: dogodek zadnjega desetletja Jugoslavije v Moderni galeriji Ljubljana in Naši heroji v Umetnostni galeriji Maribor, torej osrednjih institucijah za moderno in sodobno umetnost pri nas, ki sta hkrati predstavljali obdobja iz socialistične preteklosti.
Besedilo: Kaja Kraner
Osrednje izhodišče dela estonskega kuratorja, umetnika in raziskovalca Tanela Randerja, izhaja iz dekolonialističnega teoretskega, epistemološkega in političnega horizonta, pri čemer postanejo diferenciacije (umetnostnih) medijev, v katerih deluje, oziroma kontekst, v katerega se njegovo delo umešča – in ki ni nujno le umetnostni kontekst – manj relevantne. Četudi se morda na prvi pogled zdi, da gre v tem primeru, vsaj v neki meri, za nekakšen teoretski podtik v okvir umetnostnih praks, je ena od tez dekolonialističnega epistemološko-političnega projekta, da predstavlja tradicija zahodne moderne umetnosti enega od ključnih sredstev imperializma, kolonizacije, evropocentrizma in procesa rasializacije skozi moderno dobo.
»Dekolonialnost je pravzaprav ena od možnosti poleg mnogih različic marksizma in teologije osvoboditve. Gre za analitični in transformativni projekt, ki je nastal v akademskih krogih (v ZDA, Južni Ameriki in na Karibih) in v javni sferi, pridružuje pa se podobnim in kompatibilnim projektom, ki so jih sprožili prebivalci afriškega porekla v Andih in na Karibih, v Latinski Ameriki, prvotni prebivalci Amerike, Nove Zelandije in Avstralije, priseljenci iz nekdanjega tretjega sveta v Evropo in Združene države Amerike, lezbična in gejevskega gibanja, ženske nebelega porekla itd. To je najbolj neposreden kontekst dekolonialnosti, kakor jo pojmuje kolektiv modernost/kolonialnost. V taki genealogiji miselnosti in aktivizma lahko osvoboditev enačimo z dekolonizacijo.« (Gržinić, M. (2008): Razveza epistemologije od kapitala in pluriverzalnost – pogovor z Walterjem Mignolom, 2. del, Reartikulacija, št. 5., str. 20. Dostopno na:
.)
V času svojega rezidenčnega bivanja je Rander tako nadaljeval z raziskovanjem predmeta, ki ga že dlje časa obdeluje – bodisi skozi medij umetnostnih del, predavanj, teoretskih besedil ali pač kuriranja oziroma medij razstave. Gre za fokus na zgodovini in aktualnemu oblikovanju diskurza o Vzhodni Evropi, za socialistično politično dediščino in njene potenciale v sedanjosti, fenomen jugonostalgije itn. Rander je tako raziskoval lokalne kontekste, kjer se omenjeni diskurz konstituira, najsi gre primarno za umetnostni kontekst, lokalne aktivistične iniciative oziroma njuna presečišča. Ob preučevanju aktualne umetniške produkcije je tako izvedel tudi nekaj intervjujev z nekaterimi mlajšimi in starejšimi akterji lokalnega sodobnoumetniškega polja, slednje pa navezal na refleksijo aktualnih ekonomsko-političnih okoliščin v Sloveniji, Vzhodni Evropi in po svetu. Javna predstavitev izsledkov in pogovor se je tako osredotočil na oblikovanje diskurza o vzhodni umetnosti v Sloveniji, fenomen estetizacije in kulturalizacije politične dediščine ter vpenjanje obojega na aktualne produkcijske okoliščine in modele financiranja, zraven tega je poskušal premisliti tudi politični potencial nostalgije. Dogodek je bil namreč v neki meri zasnovan tudi kot odziv na aktualne razstave NSK od Kapitala do Kapitala: dogodek zadnjega desetletja Jugoslavije v Moderni galeriji Ljubljana in Naši heroji v Umetnostni galeriji Maribor, torej osrednjih institucijah za moderno in sodobno umetnost pri nas, ki sta hkrati predstavljali obdobja iz socialistične preteklosti.
Besedilo: Kaja Kraner
13. 6. 2015
GuestRoomMaribor predstavlja: OD DEKAPITACIJE DO KAPITALA ALI OBRATNO
Deloma kot odziv na aktualne razstave "NSK od kapitalizma do kapitala: Neue Slowenische Kunst - dogodek zadnjega desetletja Jugoslavije" v Moderni galeriji Ljubljana in "Heroji, ki jih imamo radi" v Umetnostni galeriji Maribor (UGM) je v GT22 potekala priložnostna debata med Tanelom Randerjem, trenutnim rezidentom GuestRoomMaribor, in Kajo Kraner. Delo IRWIN-a, Moderne galerije, NSK in drugih je temeljilo na gradnji mostov z Zahodom in konstituiranju slovenskega (in bivšega jugoslovanskega) položaja v geopolitiki, medtem ko so bili vsi mostovi z družbeno realnostjo preteklosti porušeni. "Heroji, ki jih imamo radi" v UGM odstopa od izključevanja socialističnega realizma in se sprašuje, ali je mogoče uporabiti njegov estetski potencial, da bi ga ponovno vključili v zgodovino umetnosti. Prostor vključevanja in izključevanja lahko označimo z delom "Off With Their Heads!". (2013) Matija Plevnika in Kaje Avberšek, njegova genealogija pa se razvija v eseju Mladena Dolarja "Čigava je glava ljudstva?". Živimo v stanju trajne amputacije. Zato vabimo k razpravi o načinih soočanja z depolitizirajočim učinkom estetike in zlorabljenim potencialom nostalgije.8. 5. 2015