REN GREGORČIČ 2022

SobaZaGosteMaribor 2022

REN GREGORČIČ

Ren Gregorčič deluje na področju kiparstva in prostorskih praks. V svojem delu se ukvarja predvsem z raziskovanjem materialov in prostorskih konfiguracij urbanih krajin ter z razmerji med materialnostjo, obliko, strukturo in močjo. Gregorčičeva doktorska raziskava na Avstralski državni univerzi temelji na njegovi umetniški praksi. Pri tem se osredotoča na raziskovanje sodobnih industrijsko proizvedenih betonskih izdelkov in urbanih struktur iz litega betona. Cilj študije je ustvariti korpus kritičnih raziskav in umetniških del o prevladi betona kot urejevalnega sistema in okoljskega posrednika. Gregorčič je trenutno prejemnik štipendije v Sloveniji v okviru Ameriško-slovenske izobraževalne fundacije (ASEF). Več na: https://www.rengregorcic.com

Otvoritev razstave Rena Gregorčiča "Postavljeno na-mesto sonca"

Otvoritev razstave in pogovor ob razstavi bo v petek, 15. 5. 2022, v Vetrinjskem dvoru. Razstava bo odprta do 19. 8. 2022, vsak delavnik med 13.00 in 18.00.

Otvoritveni program:
- 17.30 pogovor med Renom Gregorčičem in Majo Pan, dvorišče Vetrinjskega dvora
- 19.00 otoritev razstave in voden ogled, razstavišče Vetrinjski

Razstava slovensko-avstralskega kvirovskega umetnika in kuratorja Rena Gregorčiča "Postavljeno na-mesto sonca" obravnava dve strukturni mesti, ki označujeta meje prehodov. Eno je niz drevesnih linij, ki oblikujejo zaščitni pas, v avstralski prestolnici Canberra (plansko oblikovano mesto, ki ga je v petdesetih letih 20. stoletja zasnoval ameriški arhitekt Walter Burley Griffin), drugo mesto pa pomenita dva, od štirih kipov zmajev na betonskem Zmajskem mostu v Ljubljani. Razstava bo predstavljena kot odziv na arhitekturo Vetrinjskega dvora, vključuje pa video, fotogrametrijo in zvok. Ukvarja se s kodifikacijo prehoda in možnostmi pogajanj o nespremenljivih strukturnih sistemih.

Ren Gregorčič in feministična filozofinja ter kulturna kritičarka, Maja Pan bosta skozi pogovor osvetlila Gregorčičevo prvo razstavo v Sloveniji. Spregovorila bosta o nekaterih idejnih ozadjih njegovega nedavnega raziskovalnega dela znotraj Ameriško-slovenske izobraževalne fundacije (ASEF) ter rezidence GuestRoomMaribor, ki se posebej dotikajo slovenskega kulturnega in urbanega prostora, kakor ga doživlja ta kritičen in angažiran umetnik. Pretresla bosta politično relevantne (in) okoljske teme, ki jih obravnava v svoji umetniški praksi, ki je še posebej zanimiva prav zaradi Gregoričeve kompleksne pozicionalnosti. Navdih in iskrenje, ki ju sogovornika ustvarjata na srečišču svojih zanimanj, izkušenj in znanstvenih ved, bo zagotovo ustvarila kritično in dinamično izmenjavo, ki je ne gre zamuditi.

SobaZaGosteMaribor 15. 7. 2022

Ren Gregorčič

POSTAVLJENO NA-MESTO SONCA

15. 7. - 19. 8. 2022, razstavišče Vetrinjski

Nekaj časa sem živel v majhnem podeželskem mestu v Avstraliji sredi izredno suhe pokrajine Novi Južni Wales. Če se pelješ 160 kilometrov na uro po delno neprevoznih cestah, se uro stran od najbližjega večjega mesta človeku naenkrat zazdi, da se ponoči nad njim razpre vesolje z gosto in obsežno mrežo zvezd, ki z neverjetno jasnostjo zapolnujejo celotno nebo. Prizor je očarljiv, vendar ne zaradi svoje lepote ali občutka strahospoštovanja, temveč zaradi občutka dezorientiranosti, ki mi ga je povzročal. Do tedaj sem namreč živel v predmestju Melbourna, kjer sem noč poznal le kot pogled, v katerem so zvezde posejane na redko; med seboj si stojijo močno narazen, ponavadi jih ljudje celo zamenjujejo s sateliti, in kadar so vendarle prave zvezde, so videti kot nejasne točke sredi večje praznine. A gledano s tega podeželskega položaja, odmaknjenega od mesta, nočno nebo ni bilo pasiven sistem, ampak je oživelo z ritmom in redom, ki ga je krepila njegova prostranost. Vendar pa niti presenetljivost tega sistema niti moj odnosa do njega nista bila vir občutka dezorientiranosti.

Ko sem sedel na rdeči zemlji in več tednov opazoval zvezde, je na površje postopoma privrel občutek, da sem doslej živel z zavezanimi očmi. Ne samo, da sem jih imel zavezane, temveč da se prav tako nikoli nisem popolnoma zavedal obsega svoje slepote. Pogled na nočno nebo, ki sem ga vedno poznal kot pogled na skoraj popolno praznino, je postal zgolj nekakšna odeja, to je, učinek, ki ga ustvarjata svetloba in onesnaženo ozračje, zame pa je postal edina znana resničnost, ki je zamenjala zvezde. Ta sprememba v zavedanju je bila zastrašujoča: kljub spremenjenemu dojemanju sem vedel, da se bom sčasoma vrnil v mesto in v brezzvezdne noči. Ne le, da bodo noči spet postale brez zvezd, zavedel sem se tudi tega, da morajo obstajati še kakšni drugi strukturno-prostorski sistemi, ki se jih večinoma ne zavedam.

Že pred prihodom v majhno podeželsko mesto sem v svoji umetniški praksi začel raziskovati, kaj pomeni biti končni uporabnik strukturno-prostorskih sistemov, pri katerih je težko vplivati na njihove spremembe. Ključno delo za to predstavlja serija nedokumentiranih performansov, pri katerih sem na temnih, umazanih ulicah in avenijah Melbourna loščil kovinske elemente, s čimer sem jim dajal svetel lesk. Sčasoma je lesk zbledel in elementi so ponovno postali del okoliša. Pri doktorskem raziskovanju (na Avstralski nacionalni univerzi) me zanima predvsem praksa prevlade betona kot okoljskega posrednika in obenem urejevalnega sistema. Zanima me, kaj pomeni biti končni uporabnik betonskih sistemov ter njihovih učinkov? Kaj pomeni biti sredi neprestane materialne standardizacije, ki jo beton izvaja? Kako lahko umetnost uporabimo kot kritično orodje za soočanje z vsakdanjo resničnostjo življenja v takšnem svetu, ki ga določa beton? Projekt "Postavljeno na-mesto sonca" pomeni razširitev teh raziskovalnih vprašanj.

Razstava predstavlja dve strukturi, ki obe označujeta meje prehodov; eno mejo predstavlja serija drevesnih linij, ki se nahajajo v avstralski prestolnici Canberri, služijo pa kot zaščitni pasovi. Pomembno je vedeti, da je Canberra plansko oblikovano mesto, ki ga je v petdesetih letih 20. stoletja zasnoval ameriški arhitekt Walter Burley Griffin. Drugo strukturo pa prestavljata dva od štirih betonskih kipov zmajev na Zmajskem mostu v Ljubljani, ki je sam prav tako betoniran. Predstavitev teh dveh struktur je zasnovana kot odziv na arhitekturo Vetrinjskega dvora, vklučuje pa video, fotogrametrijo in zvok. "Postavljeno na-mesto sonca" preučuje, kako drevesa in kipi zmajev delujejo po eni strani kot označevalci lokacije po drugi pa določajo meje prehodov. Razstava obravnava možnosti, na kakšen način se je mogoče pogajati o nespremenljivih strukturnih sistemih, pri čemer se zavzema za moč posredovanja posameznika pri vplivu na te sisteme. Kajti vsak sistem, ki ga je ustvarila človeška roka, je moč ne le vzpostaviti, pač pa tudi odpraviti.