PODOBA, DIGITALIZACIJA IN TRANSMEDIALNOST 2022
SobaZaGosteMaribor I 2022
Kurirali: Kaja Kraner, Lucija Smodiš, Miha Vipotnik in Melissa Ghazale
Sodelujoči študentje: Rony Ghanime in Sasha Bechara iz oddelka za notranjo arhitekturo;
Joseph Aoun, Elena Feghali, Romy-Christ Stephan iz oddelka za grafične in digitalne medije in Yasmin A. Kobeissi iz oddelka za kinematografijo (magisterska stopnja)
PODOBA, DIGITALIZACIJA IN TRANSMEDIALNOST: Zbirka Émile Hannouchea na Oddelku za komunikacije USEK (Plateau 2)
Razstava je bila otvorjena 1. 4. 2022 v Byblos Bank Art Gallery na Ameriški univerzi v Bejrutu v Libanonu in bo na ogled do avgusta 2022.Kurirali: Kaja Kraner, Lucija Smodiš, Miha Vipotnik in Melissa Ghazale
Sodelujoči študentje: Rony Ghanime in Sasha Bechara iz oddelka za notranjo arhitekturo;
Joseph Aoun, Elena Feghali, Romy-Christ Stephan iz oddelka za grafične in digitalne medije in Yasmin A. Kobeissi iz oddelka za kinematografijo (magisterska stopnja)
Postavitev "Podoba, digitalizacija in transmedialnost: Zbirka Emila Hannouchea na USEK Oddelku za komunikacije (Plateau 2)" predstavlja pedagoške in druge dejavnosti Mihe Vipotnika na Oddelku za komuniciranje Univerze Svetega Duha v Kasliku (USEK). Projekt izhaja iz Vipotnikovega pristopa k umetniškemu izobraževanju, ki ga izvaja na USEK, in iz njegovih zunajštudijskih razstav, ki so pogosto plod sodelovanja libanonskih in slovenskih umetnikov_ic in kuratorjev_ic. Kot tak odraža Vipotnikov način razmišljanja o podobi, tehnologiji, medijih in dokumentu, značilen za njegovo transterdisciplinarno in intermedijsko umetniško prakso.
Intermedialnost in transmedialnost, ki izhajata iz gibanja Fluxus in drugih neoavantgardnih gibanj v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, sta delovali kot kritična intervencija v sodobno idejo medijske čistosti in predstavljali eksperimentalni pristop k ustvarjanju umetnosti pred dobo digitalne reprodukcije. Ena glavnih idej, ki izhaja iz zgodnjih razprav o trans- in intermedialnosti, je, da so vsi mediji (tudi umetniški) že intermedialni, saj že sam pojem medija implicira sredino med vsaj dvema stvarema. Vendar sta trans- in intermedialnost v okviru digitalne reproduktivnosti nekaj posebnega. Digitalna oblika shranjevanja namreč deluje kot združevalna sila, ki novelizira posamezne medije in materialne razlike, hkrati pa vse stvari reducira na njihov informacijski vidik. Slednje pomeni, da umetniška dela po digitalizaciji ne postanejo le potencialni predmet množične reprodukcije (in posledično demokratizacije, kot je poudarjal že Walter Benjamin), temveč pridobijo tudi nov ontološki status.
Izhodišče pričujoče razstave je umetniška zbirka Émila Hannouscha, ki je bila leta 2019 zaupana v upravljanje libanonskemu maronitskemu redu, ustanovitelju USEK. Vipotnik pridobljeno umetniško zbirko, ki obsega več kot tri tisoč slik in drugih artefaktov, ki se trenutno nahajajo v Arheološkem muzeju USEK in Muzeju Émila Hannoucheja, dojema kot potencialni temelj za prihodnjo širitev obstoječega univerzitetnega oddelka za komuniciranje v sodobni interdisciplinarni in transmedijski program umetniškega izobraževanja, ki ga v praksi razvija že vrsto let. Pri pripravi te razstave, ki se prepleta tudi z Vipotnikovimi prejšnjimi razstavnimi projekti v USEK ter v okviru Pekarne Magdalenske mreže in rezidenčnega programa GuestRoomMaribor v Sloveniji, se umetniške zbirke nismo lotili z znanstvenega vidika umetnostne zgodovine. Namesto tega smo izhajali iz njene digitalizacije, ki je v teku. Ta proces izpostavlja vprašanja mediatizacije, reprodukcije, umetniškega ustvarjanja kot tehnike in transformativne prakse, avtorstva, izvirnosti in jezika posameznih (umetniških) medijev. V skladu s tem izbranih umetniških del iz zbirke nismo obravnavali kot dokumentov s predpostavljenim izraznim in pripovednim potencialom, tj. kot predmetov, ki odsevajo in simbolizirajo nekaj zunanjega. Bolj nas je zanimalo, kako v kuratorstvo vključiti specifičen izobraževalni in ustvarjalni pristop k umetnosti.
Med pripravami na razstavo smo z Vipotnikovimi študenti nadaljevali s postopkom digitalizacije zbirke, katerega glavni namen je bil narediti popis zbirke, ki bi bil dostopen za nadaljnje raziskave in umetniško raziskovanje. Kljub temu je bil pri našem delu še vedno poudarek na materialnih, konceptualnih in medijskih razlikah. Zato lahko "situacije", predlagane na tej razstavi, razumemo kot potencialna izhodišča za nadaljnje sodelovanje med različnimi umetnostnoizobraževalnimi disciplinami in pristopi.
Intermedialnost in transmedialnost, ki izhajata iz gibanja Fluxus in drugih neoavantgardnih gibanj v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, sta delovali kot kritična intervencija v sodobno idejo medijske čistosti in predstavljali eksperimentalni pristop k ustvarjanju umetnosti pred dobo digitalne reprodukcije. Ena glavnih idej, ki izhaja iz zgodnjih razprav o trans- in intermedialnosti, je, da so vsi mediji (tudi umetniški) že intermedialni, saj že sam pojem medija implicira sredino med vsaj dvema stvarema. Vendar sta trans- in intermedialnost v okviru digitalne reproduktivnosti nekaj posebnega. Digitalna oblika shranjevanja namreč deluje kot združevalna sila, ki novelizira posamezne medije in materialne razlike, hkrati pa vse stvari reducira na njihov informacijski vidik. Slednje pomeni, da umetniška dela po digitalizaciji ne postanejo le potencialni predmet množične reprodukcije (in posledično demokratizacije, kot je poudarjal že Walter Benjamin), temveč pridobijo tudi nov ontološki status.
Izhodišče pričujoče razstave je umetniška zbirka Émila Hannouscha, ki je bila leta 2019 zaupana v upravljanje libanonskemu maronitskemu redu, ustanovitelju USEK. Vipotnik pridobljeno umetniško zbirko, ki obsega več kot tri tisoč slik in drugih artefaktov, ki se trenutno nahajajo v Arheološkem muzeju USEK in Muzeju Émila Hannoucheja, dojema kot potencialni temelj za prihodnjo širitev obstoječega univerzitetnega oddelka za komuniciranje v sodobni interdisciplinarni in transmedijski program umetniškega izobraževanja, ki ga v praksi razvija že vrsto let. Pri pripravi te razstave, ki se prepleta tudi z Vipotnikovimi prejšnjimi razstavnimi projekti v USEK ter v okviru Pekarne Magdalenske mreže in rezidenčnega programa GuestRoomMaribor v Sloveniji, se umetniške zbirke nismo lotili z znanstvenega vidika umetnostne zgodovine. Namesto tega smo izhajali iz njene digitalizacije, ki je v teku. Ta proces izpostavlja vprašanja mediatizacije, reprodukcije, umetniškega ustvarjanja kot tehnike in transformativne prakse, avtorstva, izvirnosti in jezika posameznih (umetniških) medijev. V skladu s tem izbranih umetniških del iz zbirke nismo obravnavali kot dokumentov s predpostavljenim izraznim in pripovednim potencialom, tj. kot predmetov, ki odsevajo in simbolizirajo nekaj zunanjega. Bolj nas je zanimalo, kako v kuratorstvo vključiti specifičen izobraževalni in ustvarjalni pristop k umetnosti.
Med pripravami na razstavo smo z Vipotnikovimi študenti nadaljevali s postopkom digitalizacije zbirke, katerega glavni namen je bil narediti popis zbirke, ki bi bil dostopen za nadaljnje raziskave in umetniško raziskovanje. Kljub temu je bil pri našem delu še vedno poudarek na materialnih, konceptualnih in medijskih razlikah. Zato lahko "situacije", predlagane na tej razstavi, razumemo kot potencialna izhodišča za nadaljnje sodelovanje med različnimi umetnostnoizobraževalnimi disciplinami in pristopi.
SITUACIJA #1
-
Photo: Ghazi Abou Younes
-
Situation #1
Photo: Mark Abou Farhat -
-
Situation #1
Photo: Hasan Nisr, courtesy of AUB
Alfred Brunel de Neuville
Tihožitje z ribami in zelenjavo, 1872
89 x 69 cm
"Situacija 1" je variacija Vipotnikovega dela iz leta 2010, razstavljenega v Galeriji Plevnik-Kronowska v Celju (Slovenija). Izvirno delo je bilo sestavljeno iz ovojnice, ki se uporablja za pošiljanje umetniških del, raztrgane in le delno razkrivajoče sliko. Avtor slike v izvirni različici Vipotnikovega dela je bil Rihard Jakopič, eden glavnih slovenskih impresionističnih slikarjev z začetka 20. stoletja ter pomembna osebnost, ki je prispevala k oblikovanju slovenske nacionalne identitete in nacionalnega umetnostnega sistema. Z drugimi besedami, skrita Jakopičeva slika je v slovenskem kontekstu funkcionirala na določen način zaradi njegovega statusa v slovenski nacionalni umetnostni dediščini in razvoju lokalne postimpresionistične moderne umetnosti. Nasprotno pa je "Situacija 1" slika 19. stoletja, ki je nastala kot tihožitje francoskega umetnika Alfreda Brunela de Neuvilla, predstavljena v bogatem in masivnem zlatem okvirju in postavljena v poškodovano transportno škatlo. Vsebina "Situacije 1" je torej v drugem kontekstu berljiva prav v primerjavi s prejšnjo različico dela.
SITUACIJA #2
Tihožitje z ribami in zelenjavo, 1872
89 x 69 cm
"Situacija 1" je variacija Vipotnikovega dela iz leta 2010, razstavljenega v Galeriji Plevnik-Kronowska v Celju (Slovenija). Izvirno delo je bilo sestavljeno iz ovojnice, ki se uporablja za pošiljanje umetniških del, raztrgane in le delno razkrivajoče sliko. Avtor slike v izvirni različici Vipotnikovega dela je bil Rihard Jakopič, eden glavnih slovenskih impresionističnih slikarjev z začetka 20. stoletja ter pomembna osebnost, ki je prispevala k oblikovanju slovenske nacionalne identitete in nacionalnega umetnostnega sistema. Z drugimi besedami, skrita Jakopičeva slika je v slovenskem kontekstu funkcionirala na določen način zaradi njegovega statusa v slovenski nacionalni umetnostni dediščini in razvoju lokalne postimpresionistične moderne umetnosti. Nasprotno pa je "Situacija 1" slika 19. stoletja, ki je nastala kot tihožitje francoskega umetnika Alfreda Brunela de Neuvilla, predstavljena v bogatem in masivnem zlatem okvirju in postavljena v poškodovano transportno škatlo. Vsebina "Situacije 1" je torej v drugem kontekstu berljiva prav v primerjavi s prejšnjo različico dela.
SITUACIJA #2
Portret Émila Hannoucheja je eden iz serije portretov Viviana van Blerka, ki je verjetno nastal po naročilu. Prikazuje na kavču sedečega Hannouchea v svojem domu v dolini Bekaa obdanega s predmeti, ki so poleg tega portreta in ostalih slik zdaj vključeni v njegovo zbirko v Muzeju Emilea Hannouchea. Obstajata dve različici portreta in pri obeh je uporabljena tehnika, ki vključuje črno-belo fotografijo na steklu, kolaž in koloracijo na hrbtni strani steklene plošče. S tem intermedialnim avtorskim pristopom in manipulacijo podobe poskuša van Blerk svoj sedeči subjekt upodobiti na zgovornejši način, pri čemer njegovo okolico predstavi bolj izčrpno kot bi jo z enim samim trenutnim fotografskim posnetkom.
"Situacija 2" primerja obe različici van Blerkovih portretov Hannouchea. Eden od portretov je postavljen z gibljivo osvetlitvijo ozadja, ki razkriva poteze uporabljene tehnike barvanja, kar fotografijo razširja na področje animacije ali slikarstva. Druga različica je postavljena s kontrastno sprednjo in zadnjo stranjo portretov. "Situacija 2" vključuje tudi dva predmeta iz portretirančevega okolja, in sicer blazino in marmornato ptico, ki predstavlja Horusa.
Do razvoja digitalnih tehnologij je fotografija veljala za najbolj zvesto in objektivno dokumentacijo obstoječe resničnosti, saj je bilo avtorjevo subjektivno posredovanje minimalno. Nasprotno pa van Blerkova fotografska tehnika združuje objektivno reprodukcijo resničnosti s fotoaparatom in umetnikovo ročno preoblikovanje ujete resničnosti z dodatnim kolažiranjem in barvanjem na podlagi fotografske predloge. Ta vidik je še posebej razviden na hrbtni strani obeh različic fotografije. Primerjava obeh portretov razkriva dvojnost tega fotografskega dokumenta. Po eni strani dokumentira določeno situacijo iz preteklosti in je rezultat zajemanja svetlobe na svetlobno občutljivo površino. Po drugi strani pa dokumentira umetnikovo retroaktivno poustvarjanje te ujete in posredovane resničnosti, nekakšno analogno različico retuširanja fotografij, ki je značilno zlasti za digitalno fotografijo. Poleg tega "Situacija 2" dodaja dele te objektivne resničnosti, s čimer poudarja, da tudi v tem primeru referent (tj. artefakti iz Hannouchejevega okolja) deluje kot dokument.
SITUACIJA #3
"Situacija 2" primerja obe različici van Blerkovih portretov Hannouchea. Eden od portretov je postavljen z gibljivo osvetlitvijo ozadja, ki razkriva poteze uporabljene tehnike barvanja, kar fotografijo razširja na področje animacije ali slikarstva. Druga različica je postavljena s kontrastno sprednjo in zadnjo stranjo portretov. "Situacija 2" vključuje tudi dva predmeta iz portretirančevega okolja, in sicer blazino in marmornato ptico, ki predstavlja Horusa.
Do razvoja digitalnih tehnologij je fotografija veljala za najbolj zvesto in objektivno dokumentacijo obstoječe resničnosti, saj je bilo avtorjevo subjektivno posredovanje minimalno. Nasprotno pa van Blerkova fotografska tehnika združuje objektivno reprodukcijo resničnosti s fotoaparatom in umetnikovo ročno preoblikovanje ujete resničnosti z dodatnim kolažiranjem in barvanjem na podlagi fotografske predloge. Ta vidik je še posebej razviden na hrbtni strani obeh različic fotografije. Primerjava obeh portretov razkriva dvojnost tega fotografskega dokumenta. Po eni strani dokumentira določeno situacijo iz preteklosti in je rezultat zajemanja svetlobe na svetlobno občutljivo površino. Po drugi strani pa dokumentira umetnikovo retroaktivno poustvarjanje te ujete in posredovane resničnosti, nekakšno analogno različico retuširanja fotografij, ki je značilno zlasti za digitalno fotografijo. Poleg tega "Situacija 2" dodaja dele te objektivne resničnosti, s čimer poudarja, da tudi v tem primeru referent (tj. artefakti iz Hannouchejevega okolja) deluje kot dokument.
SITUACIJA #3
Saliba Douaihy
Rdeč sončni zahod, 1981
87 x 104 cm
Saliba Douaihy
Naslov neznan
Shafic Abboud
Brez naslova
60 x 45 cm
Shafic Abboud
Razgled iz Bikfaya, 1954
62 x 54 cm
"Situacija 3" primerja dve sliki dveh umetnikov iz različnih obdobij in iz različnih faz njunega ustvarjanja. Prva krajinska slika Salibe Douaihyja iz njegovega zgodnjega obdobja je naslikana v razmeroma klasičnem realističnem slogu, druga pa je iz obdobja po njegovi selitvi v New York v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Med bivanjem v ZDA je Douaihy spoznal umetnike, kot so Mark Rothko, Hans Hofmann in Ad Reinhardt, kar je vplivalo na razvoj njegovega sloga v smeri minimalistične strogosti. Njegov slog se je pozneje postopoma razvijal do točke, ko je povezava z referentom v resničnosti skoraj popolnoma prekinjena. "Situacija 3" obenem primerja dve sliki Shafica Abbouda, ki ne razkrivata le podobnih sprememb v avtorjevem opusu, temveč nakazujeta tudi sočasne tehnološke spremembe (razvoj kibernetike in informacijske tehnologije od konca petdesetih let 20. stoletja), ki so na neki točki pripeljale do digitalne podobe in ustrezne logike oblikovanja podobe.
SITUACIJA #4
Rdeč sončni zahod, 1981
87 x 104 cm
Saliba Douaihy
Naslov neznan
Shafic Abboud
Brez naslova
60 x 45 cm
Shafic Abboud
Razgled iz Bikfaya, 1954
62 x 54 cm
"Situacija 3" primerja dve sliki dveh umetnikov iz različnih obdobij in iz različnih faz njunega ustvarjanja. Prva krajinska slika Salibe Douaihyja iz njegovega zgodnjega obdobja je naslikana v razmeroma klasičnem realističnem slogu, druga pa je iz obdobja po njegovi selitvi v New York v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Med bivanjem v ZDA je Douaihy spoznal umetnike, kot so Mark Rothko, Hans Hofmann in Ad Reinhardt, kar je vplivalo na razvoj njegovega sloga v smeri minimalistične strogosti. Njegov slog se je pozneje postopoma razvijal do točke, ko je povezava z referentom v resničnosti skoraj popolnoma prekinjena. "Situacija 3" obenem primerja dve sliki Shafica Abbouda, ki ne razkrivata le podobnih sprememb v avtorjevem opusu, temveč nakazujeta tudi sočasne tehnološke spremembe (razvoj kibernetike in informacijske tehnologije od konca petdesetih let 20. stoletja), ki so na neki točki pripeljale do digitalne podobe in ustrezne logike oblikovanja podobe.
SITUACIJA #4
Aref Rayess
Kri in svoboda, 1971
Akril na platnu
60 cm x 60 cm
"Situacija 4" primerja sliko Arefa Rayessa iz leta 1971 in ustvarjalno apropriacijo slike, izvedeno v tehniki NFT. Rayess je eden najbolj zastopanih umetnikov v zbirki Émila Hannoucheja, verjetno zaradi zbirateljevega osebnega odnosa z umetnikom. Hannouche je Rayessa spoznal pri enajstih letih in umetnik naj bi ga naučil risati.
Drugi del zbirke "Situacija 4" vključuje umetniška dela NFT, ki jih je ustvarila Romy-Christ Stephan. NFT (non-fungible token) si lahko predstavljamo kot obliko auratizacije digitalno reproduciranih in/ali digitalnih umetniških del z medijem kriptovalut, pri čemer se z ekonomsko transakcijo, tj. nakupom in prodajo, ustvari original. Kot take NFT predstavljajo tudi tehnološko podprto evolucijo prakse zbiranja umetnin. Tako kot pri net artu v devetdesetih letih imajo namreč tudi NFT potencial, da presežejo obstoječi sistem umetnosti, saj ekonomske transakcije večinoma potekajo brez posrednika (kot so galeristi, kustosi in muzeji).
SITUACIJA#5
Recikliran Plateau 1
Kri in svoboda, 1971
Akril na platnu
60 cm x 60 cm
"Situacija 4" primerja sliko Arefa Rayessa iz leta 1971 in ustvarjalno apropriacijo slike, izvedeno v tehniki NFT. Rayess je eden najbolj zastopanih umetnikov v zbirki Émila Hannoucheja, verjetno zaradi zbirateljevega osebnega odnosa z umetnikom. Hannouche je Rayessa spoznal pri enajstih letih in umetnik naj bi ga naučil risati.
Drugi del zbirke "Situacija 4" vključuje umetniška dela NFT, ki jih je ustvarila Romy-Christ Stephan. NFT (non-fungible token) si lahko predstavljamo kot obliko auratizacije digitalno reproduciranih in/ali digitalnih umetniških del z medijem kriptovalut, pri čemer se z ekonomsko transakcijo, tj. nakupom in prodajo, ustvari original. Kot take NFT predstavljajo tudi tehnološko podprto evolucijo prakse zbiranja umetnin. Tako kot pri net artu v devetdesetih letih imajo namreč tudi NFT potencial, da presežejo obstoječi sistem umetnosti, saj ekonomske transakcije večinoma potekajo brez posrednika (kot so galeristi, kustosi in muzeji).
SITUACIJA#5
Recikliran Plateau 1
"SITUACIJA#5" je reciklirana različica prve razstave, na kateri so bili predstavljeni prejšnji obštudijski projekti Mihe Vipotnika z njegovimi študenti, sprva pa sta jo kurirala Vipotnik in Melissa Ghazale. Sestavljena je iz konstrukcije, zgrajene iz zastarelih in poškodovanih tehnoloških materialov, pridobljenih na odpadu AUB. Med delom na projektu "Plateau 1" in brskanjem po odpadu sta kustosa odkrila, da je veliko tam najdene opreme še vedno v delujočem stanju. Zato so materiale reciklirali tako, da so jim dali estetsko vrednost in jih hkrati ponovno uporabili. Materiali iz smetišča, uporabljeni v postavitvi, ki predstavlja Vipotnikove prejšnje projekte, posledično niso estetiziran dokument iz tehnološke preteklosti. "Situacija 5" je bila izvedena v sodelovanju z Vipotnikovimi študenti Ronyjem Ghanimejem, Sasho Bechrjem, Josephom Aounom, Eleno Feghali in Yasmin A. Kobeissi.
OTVORITEV RAZSTAVE
OTVORITEV RAZSTAVE
