MERSID RAMIČEVIĆ 2017
Sluh kot merjenje prostora
Večina nas pozna svoje vsakodnevne rituale tako dobro, da bi jih lahko opravljali z zaprtimi očmi. Toda ali se lahko spomnimo, kako zvenijo? Ali so ti zvoki tako ponotranjeni, da jih naša ušesa zaznavajo le kot vsakdanji beli šum? Zdi se, da zvok naše okolice nikoli ne izstopa kot glavni nosilec pomena, razen če je nenavaden. Situaciji daje globino in večinoma ostaja neopazen.
Nasprotno pa, ko tišina postane glasna, vsi zvoki odmevajo. Kot v filmu Jacquesa Tatija "Mon Oncle", v katerem vzdušje mehanizirane in avtomatizirane hiše ustvarjajo deformirani zvoki in šumi. S poudarjanjem nenavadnih zvokov, ki nastanejo kot posledica premikanja predmetov ali gibanja ljudi v hiši, Tati kritizira obsedenost s tehnologijo in odtujenost, ki sta značilni za sodobno družbo. Akustično vključevanje že obstoječih, neopaznih predmetov in gibanja omogoča možnost ustvarjanja nove pomenske kompozicije.
Tudi Mersida Ramičevića, sodelujočega umetnika v rezidenčnem programu GuestRoomMaribor, zanimajo obstoječi akustični motivi. Nova geografska lokacija in situacija sta za umetnika predstavljali priložnost, ki je že vsebovala vse potrebne akustične in ikonološke elemente. Med rezidenčnim bivanjem je skušal najti odnose med ujetimi zvoki in simboli ter prevzeti elemente teh odnosov. Predvsem je iskal kontekstualni zvok ali, še bolje, zvok, ki ga določa njegovo neposredno okolje in vsebuje tudi estetsko kakovost. V svoji umetniški praksi ga vodi misel, da ni treba ustvarjati novih zvokov, saj že obstoječi zvoki govorijo sami zase. Ramičevićev pristop h glasbi poudarja še en pomemben element - organizacijo zvočnega materiala, ki označuje družbeno strukturo v ozadju predvajanega zvoka. Instrument lahko na primer dojemamo kot orodje organizacijskih odnosov. Način, kako nekdo drži violino, veliko pove o kulturnem kontekstu, iz katerega glasbenik izhaja.
Nasprotno pa, ko tišina postane glasna, vsi zvoki odmevajo. Kot v filmu Jacquesa Tatija "Mon Oncle", v katerem vzdušje mehanizirane in avtomatizirane hiše ustvarjajo deformirani zvoki in šumi. S poudarjanjem nenavadnih zvokov, ki nastanejo kot posledica premikanja predmetov ali gibanja ljudi v hiši, Tati kritizira obsedenost s tehnologijo in odtujenost, ki sta značilni za sodobno družbo. Akustično vključevanje že obstoječih, neopaznih predmetov in gibanja omogoča možnost ustvarjanja nove pomenske kompozicije.
Tudi Mersida Ramičevića, sodelujočega umetnika v rezidenčnem programu GuestRoomMaribor, zanimajo obstoječi akustični motivi. Nova geografska lokacija in situacija sta za umetnika predstavljali priložnost, ki je že vsebovala vse potrebne akustične in ikonološke elemente. Med rezidenčnim bivanjem je skušal najti odnose med ujetimi zvoki in simboli ter prevzeti elemente teh odnosov. Predvsem je iskal kontekstualni zvok ali, še bolje, zvok, ki ga določa njegovo neposredno okolje in vsebuje tudi estetsko kakovost. V svoji umetniški praksi ga vodi misel, da ni treba ustvarjati novih zvokov, saj že obstoječi zvoki govorijo sami zase. Ramičevićev pristop h glasbi poudarja še en pomemben element - organizacijo zvočnega materiala, ki označuje družbeno strukturo v ozadju predvajanega zvoka. Instrument lahko na primer dojemamo kot orodje organizacijskih odnosov. Način, kako nekdo drži violino, veliko pove o kulturnem kontekstu, iz katerega glasbenik izhaja.
Čeprav so zvoki življenja preprosti, so v središču umetnikove pozornosti, zato je proces ustvarjanja kompozicije pomembnejši od končnega rezultata. Med vsakim novim ustvarjalnim procesom namreč umetnik odkrije nov način uresničevanja in v tem trenutku se zgodi analiza.
Delo Ohlajanje glasbe iz leta 2015 je primer takšne kompozicije. Glasba je predmetno usmerjena in v tem primeru je bil vir zvoka izključno hladilnik. To nas odvrne od vprašanja, ali nam je glasba všeč, k vprašanju, o čem je delo - in zgodba v primeru Cooling the Music, četudi abstraktna, očitno premaga estetiko.
Omeniti je treba še en primer njegovega dela, in sicer Shoes On, Shoes Off iz leta 2016, v katerem odpira vprašanje vpliva mošeje na akustično okolje, saj so minareti precej dominantni nosilci zvoka tako na materialni kot na simbolni ravni. Tudi v tej skladbi zvok, ki ga slišimo na koncu, ni več prepoznaven, saj je manipuliran do te mere, da njegov izvor pozna le avtor.
Mersid Ramičević je v okviru rezidenčnega programa GuestRoomMaribor pripravil zvočno instalacijo z naslovom Apertura, ki jo je izvedel v multimedijskem centru Kibla. Gre za drugo delo v edicijah dolgoročnega projekta "Sets of Earshot Topology", ki raziskuje glasbeno informirano socialno koreografijo. Tema dela in izhodišče umetnikovega raziskovanja je bila izgubljena identiteta Maribora kot industrijskega mesta. Umetnik je iskal ostanke tekstilne industrije, ki pričajo o izgubljeni identiteti.
Zato ne preseneča, da je del raziskovalnega procesa potekal pod okriljem Muzeja narodne osvoboditve, v katerem je umetnik preučeval vidike tekstilne industrije.
V njihovi zbirki je našel tkalski stroj, ki kot muzejski artefakt ni v uporabi. Ramičević ga je začasno preoblikoval v funkcionalen predmet in ga posnel. Njegov zvok nas spominja na njegovo izgubljeno funkcijo Del raziskave so bili tudi različni tekstilni vzorci, ki so se mu zdeli zanimivi zaradi elementov, kot sta inverzija ali ponavljanje, ki so značilni tako za vizualne prakse kot za glasbo. V novi kompoziciji je prisoten tudi zvok cerkvenih zvonov, ki so precej glasno prisotni v zaspanem mestu.
Prenos podobe v zvok in zvoka v podobo zaznamuje raziskovalni proces kot ustvarjeno delo. Zvočna kompozicija Apertura, katere naslov pomeni odprtino v optični napravi, usklajuje prav to - zvoke in podobe zaznanega okolja.
Avtor: dr: Irena Borić
Delo Ohlajanje glasbe iz leta 2015 je primer takšne kompozicije. Glasba je predmetno usmerjena in v tem primeru je bil vir zvoka izključno hladilnik. To nas odvrne od vprašanja, ali nam je glasba všeč, k vprašanju, o čem je delo - in zgodba v primeru Cooling the Music, četudi abstraktna, očitno premaga estetiko.
Omeniti je treba še en primer njegovega dela, in sicer Shoes On, Shoes Off iz leta 2016, v katerem odpira vprašanje vpliva mošeje na akustično okolje, saj so minareti precej dominantni nosilci zvoka tako na materialni kot na simbolni ravni. Tudi v tej skladbi zvok, ki ga slišimo na koncu, ni več prepoznaven, saj je manipuliran do te mere, da njegov izvor pozna le avtor.
Mersid Ramičević je v okviru rezidenčnega programa GuestRoomMaribor pripravil zvočno instalacijo z naslovom Apertura, ki jo je izvedel v multimedijskem centru Kibla. Gre za drugo delo v edicijah dolgoročnega projekta "Sets of Earshot Topology", ki raziskuje glasbeno informirano socialno koreografijo. Tema dela in izhodišče umetnikovega raziskovanja je bila izgubljena identiteta Maribora kot industrijskega mesta. Umetnik je iskal ostanke tekstilne industrije, ki pričajo o izgubljeni identiteti.
Zato ne preseneča, da je del raziskovalnega procesa potekal pod okriljem Muzeja narodne osvoboditve, v katerem je umetnik preučeval vidike tekstilne industrije.
V njihovi zbirki je našel tkalski stroj, ki kot muzejski artefakt ni v uporabi. Ramičević ga je začasno preoblikoval v funkcionalen predmet in ga posnel. Njegov zvok nas spominja na njegovo izgubljeno funkcijo Del raziskave so bili tudi različni tekstilni vzorci, ki so se mu zdeli zanimivi zaradi elementov, kot sta inverzija ali ponavljanje, ki so značilni tako za vizualne prakse kot za glasbo. V novi kompoziciji je prisoten tudi zvok cerkvenih zvonov, ki so precej glasno prisotni v zaspanem mestu.
Prenos podobe v zvok in zvoka v podobo zaznamuje raziskovalni proces kot ustvarjeno delo. Zvočna kompozicija Apertura, katere naslov pomeni odprtino v optični napravi, usklajuje prav to - zvoke in podobe zaznanega okolja.
Avtor: dr: Irena Borić
